Osnovni podatki
Trajanje:
1. januar 2004–31. december 2007
Opis

Projekt "Filozofski problemi etike" nadaljuje že
opravljene raziskave na Filozofskem inštitutu in bo v triletnem obdobju
2004-2007 osredotočen na tri glavne problemske sklope:

  1. Prvi sklop je sama dosedanja pojmovna zgodovina etičnega premisleka
    in konceptualizacije etike, od Aristotela do danes. Namen tega izhodišča
    ni podati zgodovinski pregled različnih etik in etičnih sistemov,
    temveč v prvi vrsti detektirati in analizirati ključne paradigmatske
    premike in prelome v zgodovini etične misli. Zakaj in kako je do teh
    premikov prišlo in kako se je z njimi transformiral sam pojem etike?
    Izluščili bomo več paradigem etike in pokazali, kako se umeščajo tostran
    ali onstran načela ugodja glede na to, kako obravnavajo čezmernost.
    Etika prave mere oziroma etika zmernosti, katere paradigma je
    Aristotelova etika, in etika maksimuma, ki jo uteleša Kantova etika
    moralnega zakona, artikulirata problem čezmernosti, ekscesa na dva
    izključujoča si načina: za etiko prave mere, ki postavlja načelo ugodja
    kot neprekoračljivo mejo, je čezmernost obsojena kot zlo in zato nujno
    izločena iz etike. Etika zakona pa je sama situirana onstran načela
    ugodja, na področje čezmernosti, ker je zanjo kriterij moralnosti
    dolžnost do neke instance brezpogojnega, ki subjekta sili, da ji žrtvuje
    svojo patološko bit. Posebno pozornost bomo tu namenili prav
    kantovskemu prelomu v etiki, saj je ena izmed osrednjih nalog, pred
    katere je danes postavljen poskus odgovora na vprašanje, na kakšen način
    je v razmerah globaliziranega sveta filozofsko možna etika, tudi
    reinterpretacija temelja moderne etične misli, Kantove praktične
    filozofije. Pri tem so teoretsko še posebno zanimive tiste sodobne
    razlage Kanta, ki nas, tako kot npr. O. Höffe, opozarjajo na to, da nov
    premislek Kantove etike ne more izhajati neposredno iz Kantovih moralnih
    spisov, pač pa je izhodišče zanj prva Kritika. Takšno izhodišče novega
    premisleka Kantove etike zahteva tudi, da kritično osvetlimo temeljne
    nezadostnosti spoznavnoteoretske (novokantovske) in ontološke
    (Heideggrove) razlage prve Kritike. Projekt bo v tej točki izhajal iz
    teze, da je mogoče skupne nezadostnosti obeh vplivnih tokov recepcije
    Kanta teoretsko produktivno premostiti s pomočjo teoretizacije subjekta v
    psihonalizi J. Lacana in v filozofiji A. Badiouja. Na tej podlagi bo
    projekt revolucijo v načinu mišljenja, s katero vpelje Kant prvo
    Kritiko, razvil kot logiko subjektivne konstitucije objektivnosti.
    Naloga raziskovalnega dela bo, da elaborira neko implikacijo te logike,
    ki ostaja v recepcijah prve Kritike ponavadi skrita. Ta skrita
    implikacije je v tem, da je pri Kantu logika subjektivne konstitucije
    objektivnosti, logika konstitucije fenomenalne realnosti v hkratni
    odtegnitvi realnega, od vsega začetka zastavljena tudi kot logika etične
    konstitucije subjekta. Prav zaradi tega je potrebno vse tri Kantove
    kritike brati skupaj kot notranje razčlenjen argument za to, da je v
    filozofiji, ki je na ravni svojega pojma, torej v filozofiji kot
    filozofiranju, že vsebovana etična konstitucija subjekta. Vsaka od treh
    Kritik je pri tem korak v konceptualizaciji, v kateri je etična
    konstitucija subjekta dojeta kot sestavljalni proces treh momentov:
    ekscesnega momenta ireduktibilne singularnosti, momenta subjektivacije
    in momenta razsežnosti za vse. V tem problemskem sklopu bomo osvetlili
    tudi mesto t.i. »anti-etike« v zgodovini filozofije, predvsem
    Nietzschejev frontalni napad na eminentnost etične problematike, kot
    njegovo anti-etično etiko, če jo lahko tako imenujemo. V kontekstu
    sodobnih razprav o etiki bomo na eni strani pokazali neuspešne poskuse
    obnove etike zmernosti v foucaultovski etiki skrbi zase. Na drugi pa
    ravno tako spodletele poskuse habermasovske oziroma rawlsovske
    rehabilitacije univerzalne normativnosti. V tem neuspehu bomo videli
    indic za paradoks dobe globalizacije, ki je v tem, da je etika
    maksimuma, etika neskončnega ugasnila prav v dobi, ko se bolj kot kdaj
    koli zavedamo neskončnosti univerzuma. V kontekstu sprememb etike v dobi
    globalizacije bomo poskusili osvetliti naravo in funkcijo pričevanja in
    spominjanja tistih travmatičnih dogodkov, katerih differentia specifica
    je eliminacija priče kot take, pri čemer se bomo opirali na teorizacije
    pričevanja v sodobni filozofiji, psihoanalizi, literarni teoriji,
    zgodovini, pravu, lingvistiki, teoriji umetnosti itn. Pri tem bo
    izhajala iz vprašanja: Kako izkustvo travme aficira samo govorico? To
    aficiranje bomo analizirali na dveh ravneh: na ravni umestitve
    govorečega subjekta v govorico in na ravni razmerja do Drugega, v prvi
    vrsti do Drugega nagovora. Opirajoč se na Lyotardove, Agambenove in
    Lacanove analize statusa molka v pričevanju bomo analizirali obrise neke
    nove etike pričevanja kot sodobne upodobe etike molka, ki jo bomo
    poskusili situirati med wittgensteinovsko in mistično etiko
    neizrekljivega na eni strani in lacanovsko etiko napolizrečenega na
    drugi. Rdeča nit tega prvega, najobširnejšega raziskovalnega bloka bo
    konceptualni poseg v to, kar lahko imenujemo prevladujoča postmoderna
    etika minimuma.
  2. S tem prehajamo k drugemu problemskemu sklopu projekta, ki se bo v
    pretežni meri vrtel okoli vprašanja končnosti oziroma neskončnosti in
    problematiziral nekatere obče topose, kot je na primer (etično obarvano)
    poudarjanje nuje, da človeška bitja sprejmejo svojo končnost in
    omejenost ter se sprijaznijo z njo (in s tem povezano tezo, da je zlo
    vselej posledica nesprejemanja končnosti in njenih omejitev). Vprašanja
    etike in končnost se bomo lotili z druge perspektive: Kaj je tisto, kar
    ob vsem sprejemanju in poudarjanju končnosti in omejenosti vztraja kot
    presežek? Kot imanentni presežek, zaradi katerega človeška eksistenca,
    pa tudi eksistenca družbe oziroma družbenega, nikoli ni enaka vsoti
    svojih delov. Drugače rečeno: Kaj če tista meja, ki jo človeškim bitjem
    postavlja njihova »končnost«, ni nič drugega kot prav nemožnost
    končnega, da bi povsem sovpadlo samo s seboj ali se sklenilo v tisto
    zaokroženo podobo, ki jo navadno povezujemo s končnim? Ključno za
    osvetlitev etike v perspektivi neskončnosti bo soočenje filozofije in
    psihoanalize. Pokazali bomo, da se glede tega vprašanja artikulacije
    etike na neskončno filozofija in psihoanaliza razhajata. Za filozofijo
    je atribut neskončnega pripisan volji. Zlom koncepta avtonomne volje
    zato etiko danes obsoja na bioetiko, to je, na obrambo gole
    somatičnosti. Narobe pa psihoanaliza, ki umešča neskončno v samo telo,
    namreč v užitek, nakazuje možnost nove etične paradigme, ki zagovarja
    nezastarljive pravice užitka, ne da bi podlegla pastem newageovske
    ideologije. V povezavi z vprašanjem neskončnosti in njene umestitve se
    bomo v tem sklopu navezali še na nekatera druga vprašanja, predvsem na
    vprašanje razmerij nujnost-kontingenca ter imanentno-transcendentno. Ali
    je mogoče misliti etiko brez momenta transcendence in ali je mogoče
    misliti transcendenco kot ireduktibilni notranji moment (oziroma
    notranji presežek) same imanence, ne pa enostavno kot nek izvorni
    onstran? Kot element, ki ga najdemo v polju imanence, a ki ni enostavno
    in brez ostanka zvedljiv na to polje? Omenjena vprašanja
    končnosti/neskončnosti, nujnosti/kontingence in imanence/transcendence
    bomo raziskovali tudi samostojno, tako na področju filozofskih
    konceptualizacij (Badiou, Deleuze) kot na področju nekaterih drugih
    diskurzivnih praks (politika, umetnost).
  3. Tretji problemski sklop projekta zajema vprašanje, kaj takšno
    izhodišče etike, ki v slednji ne vidi enostavno »klobuka« občih vrednot,
    ki pokriva in regulira vse posamezne domene človekovega delovanja,
    pomeni za posamezne človeške prakse. Zanimivo je dejstvo, da znotraj
    samih posameznih praks vznikne določen etični imperativ. Ne kot fenomen
    samo-regulacije ali samo-omejevanja, temveč kot izziv, ki v ospredje
    postavlja pojem dejanja v emfatičnem pomenu besede. Tako lahko na primer
    velik del moderne umetnosti umestimo pod zaščitni znak vprašanja, kako
    je mogoča umetnost kot dejanje oz. kaj je umetniško dejanje. Podobno
    velja za pomembni del moderne filozofije (ki jo prav tako zaznamuje
    vprašanje: Kako (in ali) je mogoče filozofsko dejanje?) kot tudi
    psihoanalize (problematika »analitičnega dejanja«). Ta premik od
    (umetniškega, filozofskega, analitičnega) dela k dejanju vsekakor ni
    brez povezave z etično problematiko. V tem problemskem sklopu se bomo
    posvetili zlasti spletu etike in estetike (oziroma umetnosti) v njegovih
    različnih oblikah in propozicijah ter raziskovali, kaj v tem pogledu
    prinaša prelom med »moderno« in »post-moderno« umetnostjo. Prav tako
    bomo tudi raziskovali razmerje med etiko in politiko tako na področju
    politične prakse, kakor tudi na področjih filozofije in teorije politike
    ter zgodovine politične misli.

Finančni vir

Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS