Knjiga se osredotoča na vprašanje možnosti samostojnega delovanja, iztrganja iz določenosti s situacijo. Razvija stališče, da je najbolj trdna točka takšnega delovanja nek moment drugosti, heteronomnosti. Ta moment heteronomnosti, ki se materializira v skonstruiranem objektu, je objekt, ki je ključen za to delovanje. In to je tisti objekt, ki je v naslovu knjige. Arhitekturo, ki deluje na takšen način, Petra Čeferin v knjigi razvije in predstavi kot neke vrste motnjo – arhitekturno motnjo. Gilles Deleuze ta način delovanja obravnava na področju filma; pri čemer ga vodi vprašanje, kaj pomeni imeti idejo v filmu. Rado Riha na podlagi Lacanovega koncepta odločene želje redefinira možnost avtonomnega delovanja arhitekture kot razširjeno avtonomijo. Kenneth Frampton se v svojih dveh prispevkih osredotoča na produkte arhitekturnega delovanja, arhitekturne objekte. V prispevku »Praznini navkljub« pokaže na inherentno drugost Loosove arhitekture. V prispevku »Primer Volvo« pa tovarno Volvo Kalmar prikaže kot primer objekta, ki ravno ni arhitekturni objekt. Michael K. Hays pa v svojih dveh prispevkih razvija idejo arhitekture kot posebnega načina mišljenja, ki se ga ne da zvesti na druge načine mišljenja.