ALTHUSSER: POLITIKA IN DIALEKTIKA

Aleš Mendiževec

Althusserjeva politika: med Leninom in Machiavellijem

Louis Althusser je sredi 70ih let 20. stoletja razglasil krizo marksizma. Toda to ni presenetilo (in po vsej verjetnosti še danes ne preseneča) nikogar, saj je to storil v času, ko je bil zaton komunizma vedno bolj očiten. Zato pa je toliko bolj presenetljivo to, da je Althusser ostal aktiven komunist: še naprej je bil član Francoske komunistične partije in še naprej je ostal marksist (četudi je vedno bolj priznaval, da je njegova različica marksizma »imaginarna«). Althusser je podal vedno bolj ostre kritike partije kot politične oblike, a hkrati še naprej vztrajal na Marxovi in Leninovi ideji o »diktaturi proletariata««. Po drugi strani in nekoliko bolj v tišini pa se je vrnil k Machiavellijevi teoriji, da bi na novo formuliral teorijo politične prakse. Toda po čem sta ta teorija in ta politika zares novi? Natančneje, na kakšen način poseže v Leninove ideje o revolucionarni praksi?

Ozren Pupovac

Althusserjevi trije momenti dialektike: struktura, rez, spojitev

Althusserjeva dialektika kljub odvzemu središčne vloge negativnosti ostaja dedič heglovske, in sicer s specifičnim vračanjem k figuri razmerja subjekt-objekt in s tem razpustitvijo ločnice med mislijo in bitjo. Toda tu so na delu trije momenti in problem se nahaja natanko v njihovi enotnosti: dialektika strukture, ki omogoča dialektizacijo objekta, s čimer naredi za intelegibilne kompleksne, heterogene in inreduktibilno mnoge določitve, tiste neprestano premikajoče »stvari«, iz katerih je zgodovina zgrajena – to, čemur Lenin pravi »konjunkture«; dialektika koncepta z vrnitvijo coupure ali reza, ki omogoča neprestane rekonfiguracije misli, kjer progresivno očiščevanje reprezentativnih vsebin koncepta in njihova naraščajoča sistematizacija omogočata zajetje singularnosti; in dialektika spojtive ali fuzije, ki meri ne le na neprestane tenzije koncepta in objekta, teorije in prakse v njuni skupni trajektoriji v samem središču revolucionarnega procesa, ampak tudi na aktivno vlogo politične subjektivnosti – inventivnosti masovne politike – v njenem neprestanem osvajanju politične avtonomije izven oblik dominacije kapitala in države. Enotnost teh treh momentov je že sama po sebi težko zapopadljiva, a pravo vprašanje je, ali celotna shema ostane konsistentna, ko Althusser prične prevpraševati partijo kot formo in afirmirati neumestljivost politike z ozirom na kakršno koli določitev koncepta.