Intervju dr. Tadeja Trohe v Mladini
V tedniku Mladina je objavljen intervju z dr. Tadejem Troho »Polovičarsko prilagajanje na podnebne spremembe in strganje po proračunu nista dovolj. Sta pesek v oči.«
***
Iz prispevka:
»Tadej Troha je raziskovalec in predstojnik Filozofskega inštituta ZRC SAZU. Predava na Oddelku za pedagogiko in andragogiko na ljubljanski Filozofski fakulteti in Podiplomski šoli ZRC SAZU. Junija je postal svetnik na RTV Slovenija, vseskozi pa se tako ali drugače oglaša v javnosti. Izjemno je kritičen, ne samo do prejšnje vlade – kritika do nekdanje oblasti je bila intelektualna nujnost –, ni zadovoljen tudi s tistim, kar nam vlada danes. Pri tem nima v mislih le Roberta Goloba, njegovih ministrov, napak, ki jih delajo. Trohi se zdi, da je pri nas vedno manj države, takšne, ki bi delala za javno dobro, takšne, ki bi znala misliti prihodnost, države, ki bi imela pametne strategije, načrte ali pa celo kakšno vizijo, kako rešiti težave. In v času, ko nas je prihodnost že prehitela, je šibka država nekaj, česar se lahko v resnici bojimo.
Veliko ljudi misli, da imamo državo zato, da ureja servisne storitve, gradi ceste, ureja šole, drugi pravijo, da država, skupnost brez ideologije, sploh ne obstaja, pa četudi je ta prazna ali radikalno sredinska. Moja teza je ostrejša, ali državo sploh še imamo?
T. Troha: »Tudi vprašanje po funkciji države se nam zastavlja iz konkretnega konteksta. Zato je treba najprej ugotoviti, zakaj se nam zdi, da je nimamo več. Zakaj se nam zdi, da ne deluje. Nimamo nobene dobre predstave, kaj naj bi država sploh bila, hkrati pa smo nekako prepričani, da ne funkcionira. Najbrž je to zato, ker smo nekatere stvari že zamudili, in je vprašanje, ali so sploh popravljive. Lahko abstraktno govorimo o pomenu javnih storitev, o šolstvu, zdravstvu, o javnem prometu, a ko so koncesije zasebnim podjetjem že izvršeno dejstvo in postanejo samoumevne, načelni pozivi o tem, da naj javne storitve izvaja država, postanejo prazne. Poglejva si promet. Le država je v sodelovanju s sosednjimi državami tista, ki lahko naredi strategijo razvoja prometnih tokov in jih upravlja. Naša država pa koncesije za avtobusne prevoze najprej podeli zasebnim podjetjem, četudi bi jih že nekoč davno lahko organizirala sama, nato pa ustanovi posebno družbo za upravljanje javnega prometa, ki zasebna podjetja zgolj koordinira. A podjetniška logika je bistveno drugačna. Primarno išče profit in tega nobena koordinacija ne odpravi. Posledično se javni promet s pomočjo podeljenih koncesij ne bo nikoli uredil tako, kot si želijo potniki. Težko si, recimo, predstavljam javno podjetje, ki bi prodalo karto za avtobus brez jamstva, da boš vanj lahko vstopil. Kot se dogaja zdaj.««
