Obsodba napada na Iran

Spodaj podpisani sodelavke in sodelavci Filozofskega inštituta ZRC SAZU brezpogojno obsojamo napad izraelske vojske na Iran, ki je v že do skrajnosti zaostreno situacijo v regiji vnesel še dodatno nestabilnost. Situacija v Palestini – najprej v Gazi, a tudi na Zahodnem bregu – je že davno ušla izpod nadzora: tako na ravni diskurza in politične mentalitete kot v genocidni praksi. Nadaljnje širjenje območja nasilja grozi, da bo konflikt razplamtelo do te mere, da lahko privede do globalne destabilizacije s posledicami, ki so bile še nedavno povsem nepredstavljive.

Agresija, ki so jo izraelske oblasti predstavile kot t. i. preventivni napad – ne da bi pri tem navedle prepričljive dokaze za domnevno neposredno, neizbežno in neodložljivo grožnjo, ki bi utemeljevala takojšnje ukrepanje –, se je začela z atentatom na visoke predstavnike vojaške hierarhije in devet iranskih jedrskih znanstvenikov. Že neizzvani uboji pripadnikov vojaških struktur druge države pomenijo hudo kršitev mednarodnega prava; še toliko bolj to velja v primerih, ko so žrtve civilne osebe.

Nadaljnji napadi Izraela – pa tudi povračilni ukrepi Irana – so že terjali številna življenja civilistov. Več kot upravičeno pa se bojimo, da je to šele uvod. Tako kot v Gazi tudi tokrat izraelske oblasti uporabljajo izjemno cinično taktiko: namesto da bi se civilnim žrtvam izognili z ustavitvijo raketiranj, prebivalstvo Teherana pozivajo k preventivni evakuaciji – le da bi s toliko večjo silovitostjo lahko uničili, kar si želijo uničiti.

Pozivu k evakuaciji Teherana se je včeraj pridružil ameriški predsednik, prav tako pa so enotno in enoznačno na stran agresorja stopili preostali voditelji držav G7 – v bolečem protislovju z dejanskim potekom dogodkov. S tem so dokončno izginili še zadnji razlogi za kakršenkoli optimizem. 

Živimo v času, ko se prostor običajnih standardov presojanja realnosti drastično krči – in zadnji čas je, da ta prostor po svojih najboljših močeh ponovno razširimo. Akademsko skupnost, civilno družbo, medije ter slovensko, evropsko in svetovno politiko zato pozivamo, naj se odločno zoperstavijo vsakršnim poskusom relativizacije in opravičevanja neizzvane agresije. Od najvišjih predstavnikov slovenske države pričakujemo, da pri tem vprašanju zavzamejo samostojno in odločno držo, oprto na načela mednarodnega prava – tako kot so jo v veliki meri zavzeli pri obsodbi genocida v Gazi. Genocidna politika si ne zasluži, da bi zanjo opravljali delo racionalizacije ali jo vračali v okvire »razumne« realnosti – zasluži si zgolj in samo absolutno obsodbo. Žal se zdi, da je to edina pot do miru: do miru, ki se ga moramo spet naučiti želeti.

mag. Matej Ažman, dr. Rok Benčin, dr. Aleš Bunta, dr. Peter Klepec, dr. Uroš Kranjc, Vesna Liponik, dr. Aleš Mendiževec, dr. Boštjan Nedoh, dr. Arsalan Reihanzadeh, Lovrenc Rogelj, dr. Tadej Troha, dr. Matjaž Vesel, dr. Alenka Zupančič, dr. Marisa Žele