Filozofski problemi etike

Projekt "Filozofski problemi etike" nadaljuje že opravljene raziskave na Filozofskem inštitutu in bo v triletnem obdobju 2004-2007 osredotočen na tri glavne problemske sklope:

1. Prvi sklop je sama dosedanja pojmovna zgodovina etičnega premisleka in konceptualizacije etike, od Aristotela do danes. Namen tega izhodišča ni podati zgodovinski pregled različnih etik in etičnih sistemov, temveč v prvi vrsti detektirati in analizirati ključne paradigmatske premike in prelome v zgodovini etične misli. Zakaj in kako je do teh premikov prišlo in kako se je z njimi transformiral sam pojem etike? Izluščili bomo več paradigem etike in pokazali, kako se umeščajo tostran ali onstran načela ugodja glede na to, kako obravnavajo čezmernost. Etika prave mere oziroma etika zmernosti, katere paradigma je Aristotelova etika, in etika maksimuma, ki jo uteleša Kantova etika moralnega zakona, artikulirata problem čezmernosti, ekscesa na dva izključujoča si načina: za etiko prave mere, ki postavlja načelo ugodja kot neprekoračljivo mejo, je čezmernost obsojena kot zlo in zato nujno izločena iz etike. Etika zakona pa je sama situirana onstran načela ugodja, na področje čezmernosti, ker je zanjo kriterij moralnosti dolžnost do neke instance brezpogojnega, ki subjekta sili, da ji žrtvuje svojo patološko bit. Posebno pozornost bomo tu namenili prav kantovskemu prelomu v etiki, saj je ena izmed osrednjih nalog, pred katere je danes postavljen poskus odgovora na vprašanje, na kakšen način je v razmerah globaliziranega sveta filozofsko možna etika, tudi reinterpretacija temelja moderne etične misli, Kantove praktične filozofije. Pri tem so teoretsko še posebno zanimive tiste sodobne razlage Kanta, ki nas, tako kot npr. O. Höffe, opozarjajo na to, da nov premislek Kantove etike ne more izhajati neposredno iz Kantovih moralnih spisov, pač pa je izhodišče zanj prva Kritika. Takšno izhodišče novega premisleka Kantove etike zahteva tudi, da kritično osvetlimo temeljne nezadostnosti spoznavnoteoretske (novokantovske) in ontološke (Heideggrove) razlage prve Kritike. Projekt bo v tej točki izhajal iz teze, da je mogoče skupne nezadostnosti obeh vplivnih tokov recepcije Kanta teoretsko produktivno premostiti s pomočjo teoretizacije subjekta v psihonalizi J. Lacana in v filozofiji A. Badiouja. Na tej podlagi bo projekt revolucijo v načinu mišljenja, s katero vpelje Kant prvo Kritiko, razvil kot logiko subjektivne konstitucije objektivnosti. Naloga raziskovalnega dela bo, da elaborira neko implikacijo te logike, ki ostaja v recepcijah prve Kritike ponavadi skrita. Ta skrita implikacije je v tem, da je pri Kantu logika subjektivne konstitucije objektivnosti, logika konstitucije fenomenalne realnosti v hkratni odtegnitvi realnega, od vsega začetka zastavljena tudi kot logika etične konstitucije subjekta. Prav zaradi tega je potrebno vse tri Kantove kritike brati skupaj kot notranje razčlenjen argument za to, da je v filozofiji, ki je na ravni svojega pojma, torej v filozofiji kot filozofiranju, že vsebovana etična konstitucija subjekta. Vsaka od treh Kritik je pri tem korak v konceptualizaciji, v kateri je etična konstitucija subjekta dojeta kot sestavljalni proces treh momentov: ekscesnega momenta ireduktibilne singularnosti, momenta subjektivacije in momenta razsežnosti za vse. V tem problemskem sklopu bomo osvetlili tudi mesto t.i. »anti-etike« v zgodovini filozofije, predvsem Nietzschejev frontalni napad na eminentnost etične problematike, kot njegovo anti-etično etiko, če jo lahko tako imenujemo. V kontekstu sodobnih razprav o etiki bomo na eni strani pokazali neuspešne poskuse obnove etike zmernosti v foucaultovski etiki skrbi zase. Na drugi pa ravno tako spodletele poskuse habermasovske oziroma rawlsovske rehabilitacije univerzalne normativnosti. V tem neuspehu bomo videli indic za paradoks dobe globalizacije, ki je v tem, da je etika maksimuma, etika neskončnega ugasnila prav v dobi, ko se bolj kot kdaj koli zavedamo neskončnosti univerzuma. V kontekstu sprememb etike v dobi globalizacije bomo poskusili osvetliti naravo in funkcijo pričevanja in spominjanja tistih travmatičnih dogodkov, katerih differentia specifica je eliminacija priče kot take, pri čemer se bomo opirali na teorizacije pričevanja v sodobni filozofiji, psihoanalizi, literarni teoriji, zgodovini, pravu, lingvistiki, teoriji umetnosti itn. Pri tem bo izhajala iz vprašanja: Kako izkustvo travme aficira samo govorico? To aficiranje bomo analizirali na dveh ravneh: na ravni umestitve govorečega subjekta v govorico in na ravni razmerja do Drugega, v prvi vrsti do Drugega nagovora. Opirajoč se na Lyotardove, Agambenove in Lacanove analize statusa molka v pričevanju bomo analizirali obrise neke nove etike pričevanja kot sodobne upodobe etike molka, ki jo bomo poskusili situirati med wittgensteinovsko in mistično etiko neizrekljivega na eni strani in lacanovsko etiko napolizrečenega na drugi. Rdeča nit tega prvega, najobširnejšega raziskovalnega bloka bo konceptualni poseg v to, kar lahko imenujemo prevladujoča postmoderna etika minimuma.
2. S tem prehajamo k drugemu problemskemu sklopu projekta, ki se bo v pretežni meri vrtel okoli vprašanja končnosti oziroma neskončnosti in problematiziral nekatere obče topose, kot je na primer (etično obarvano) poudarjanje nuje, da človeška bitja sprejmejo svojo končnost in omejenost ter se sprijaznijo z njo (in s tem povezano tezo, da je zlo vselej posledica nesprejemanja končnosti in njenih omejitev). Vprašanja etike in končnost se bomo lotili z druge perspektive: Kaj je tisto, kar ob vsem sprejemanju in poudarjanju končnosti in omejenosti vztraja kot presežek? Kot imanentni presežek, zaradi katerega človeška eksistenca, pa tudi eksistenca družbe oziroma družbenega, nikoli ni enaka vsoti svojih delov. Drugače rečeno: Kaj če tista meja, ki jo človeškim bitjem postavlja njihova »končnost«, ni nič drugega kot prav nemožnost končnega, da bi povsem sovpadlo samo s seboj ali se sklenilo v tisto zaokroženo podobo, ki jo navadno povezujemo s končnim? Ključno za osvetlitev etike v perspektivi neskončnosti bo soočenje filozofije in psihoanalize. Pokazali bomo, da se glede tega vprašanja artikulacije etike na neskončno filozofija in psihoanaliza razhajata. Za filozofijo je atribut neskončnega pripisan volji. Zlom koncepta avtonomne volje zato etiko danes obsoja na bioetiko, to je, na obrambo gole somatičnosti. Narobe pa psihoanaliza, ki umešča neskončno v samo telo, namreč v užitek, nakazuje možnost nove etične paradigme, ki zagovarja nezastarljive pravice užitka, ne da bi podlegla pastem newageovske ideologije. V povezavi z vprašanjem neskončnosti in njene umestitve se bomo v tem sklopu navezali še na nekatera druga vprašanja, predvsem na vprašanje razmerij nujnost-kontingenca ter imanentno-transcendentno. Ali je mogoče misliti etiko brez momenta transcendence in ali je mogoče misliti transcendenco kot ireduktibilni notranji moment (oziroma notranji presežek) same imanence, ne pa enostavno kot nek izvorni onstran? Kot element, ki ga najdemo v polju imanence, a ki ni enostavno in brez ostanka zvedljiv na to polje? Omenjena vprašanja končnosti/neskončnosti, nujnosti/kontingence in imanence/transcendence bomo raziskovali tudi samostojno, tako na področju filozofskih konceptualizacij (Badiou, Deleuze) kot na področju nekaterih drugih diskurzivnih praks (politika, umetnost).
3. Tretji problemski sklop projekta zajema vprašanje, kaj takšno izhodišče etike, ki v slednji ne vidi enostavno »klobuka« občih vrednot, ki pokriva in regulira vse posamezne domene človekovega delovanja, pomeni za posamezne človeške prakse. Zanimivo je dejstvo, da znotraj samih posameznih praks vznikne določen etični imperativ. Ne kot fenomen samo-regulacije ali samo-omejevanja, temveč kot izziv, ki v ospredje postavlja pojem dejanja v emfatičnem pomenu besede. Tako lahko na primer velik del moderne umetnosti umestimo pod zaščitni znak vprašanja, kako je mogoča umetnost kot dejanje oz. kaj je umetniško dejanje. Podobno velja za pomembni del moderne filozofije (ki jo prav tako zaznamuje vprašanje: Kako (in ali) je mogoče filozofsko dejanje?) kot tudi psihoanalize (problematika »analitičnega dejanja«). Ta premik od (umetniškega, filozofskega, analitičnega) dela k dejanju vsekakor ni brez povezave z etično problematiko. V tem problemskem sklopu se bomo posvetili zlasti spletu etike in estetike (oziroma umetnosti) v njegovih različnih oblikah in propozicijah ter raziskovali, kaj v tem pogledu prinaša prelom med »moderno« in »post-moderno« umetnostjo. Prav tako bomo tudi raziskovali razmerje med etiko in politiko tako na področju politične prakse, kakor tudi na področjih filozofije in teorije politike ter zgodovine politične misli.