Nova definicija javnosti. Koncept javnosti med razsvetljenstvom, nemškim idealizmom in sodobnostjo

Eden od problemov današnjega sveta je, da je vez med privatno in javno sfero postala neposredna in je izgubila vse kritične konotacije, ki jih je nekdaj imela. Privatni diskurz se je že povsem absorbiral v javnega, in javnost je razumljena le še kot mesto aplikacije privatnih naracij. Okvirni zastavek predlaganega projekta pa je, s kritičnimi orodji ponovno prekiniti vez med privatnim in javnim diskurzom, ponuditi definicijo javnosti kot napora emancipacije od prav tiste privatne sfere, znotraj katere je, po Habermasu, javnost nastala kot pojem.
Namen raziskave je s pomočjo analize transformacij pojma javnosti od razsvetljenstva do 21. stoletja priskrbeti novo definicijo javnosti za danšnji čas. Analize javnosti se bomo lotili s treh poglavitnih vidikov, ki se vzajemno dopolnjujejo:
(1) Z vidika vednosti, kjer se bomo posvetili tehnikam in procesom, ki so potrebni za to, da neka znanstvena informacija, teorija ali paradigma postane javna last ali obča dobrina. V razsvetljenstvu lahko zasledimo počasen, a vztrajen zasuk od zasebnih raziskav, ki so bile motivirane z osebnim interesom znanstvenika, ki objavlja svoje dosežke, k obširnejšim sistematičnim projektom in raziskavam, ki so terjale večjo mero sodelovanja med strokovnjaki znotraj posameznih panog kot tudi interdisciplinarno. Javni značaj vednosti danes terja premislek, kajti novi mediji, predvsem preobilje znanstvenih informacij, ki so danes dostopne na internetu (in ne več le v knjižnici), terjajo nove spretnosti iskanja, razvrščanja, diferenciranja in navsezadnje tudi branja.
(2) Z vidika subjekta kot ključnega elementa vsake teorije javnosti. Izhajali bomo iz nasprotja med kantovskim in heglovskim pojmovanjem subjekta. Pri Kantu je pot od privatnika, zasebnika kot lastnika, ekonomskega subjekta, ki si zagotovi določeno ekonomsko avtonomno eksistenco, do javnosti, ki se dogaja pred bralno publiko na način javnega rezoniranja, pa tja do svetovne pravičnosti in svetovljanske družbe linearna, premočrtna, zvezna. Kantov ideal je v tem, da politika trajno prestopi v moralo, da torej politike ne bi bilo več. Hegel pa ponudi koncpetualno orodje, po katerem lahko med privatno in javno osebo zaznamo nek prelom, ki oba razvršča v povsem drugačen tip subjektivacije. Zato je za Hegla politika ireduktibilna in ne bo nikoli prešla v moralnost. Raziskava bo skušala pokazati, da je identiteta javnega subjekta »selektivna« in »reduktivna«, kot direktno nasprotje vsem postmodernim etikam.
(3) Z vidika tistih izjav ali govornih dejanj, ki so »bistveno javna«. Izhodišče projekta je na novo premisliti strukturo subjekta javnosti kot subjekta govornih dejanj, orisati rudimentarno govorno situacijo: govorca, kolikor je postavljen pred poslušalca, ter resničnostno vrednost, kolikor jo lahko izvajamo iz te postavitve. Zastavili smo si opredelitev, klasifikacijo in določitev strukture govornih form, ki so ireduktibilno javne: govornih form, katerih resničnostna vrednost je odvisna od tega, da so izrečene javno, ki morajo vznikniti v javnem prostoru, da bi bile resnične. Opisali bomo govorno situacijo, ki ne temelji več na simetriji konsenza, temveč na bistveni asimetriji govorca in poslušalca. To nam bo omogočil premik instance verifikacije izjave z mesta govorca na mesto poslušalca.
Z lokom vednost – subjekt – govor torej nameravamo na novo začrtati bistvene koordinate koncepta javnosti v tistih točkah, ki se najbolj jasno zoperstavljajo prevladujoči devalvacije pojma javnosti na koncu 20. in začetku 21. stoletja.