Knjiga prinaša poglobljeno študijo o prvi Galileovi »kopernikanski bitki«, ki je potekala v letih 1609–1611, ko je Galileo s pomočjo nedavno odkritega daljnogleda prišel do novih spoznanj, ki so govorila v prid kopernikanskemu »sistemu sveta« ali vsaj proti tedaj splošno sprejeti aristotelovski kozmologiji: od gor in dolin na Luni preko štirih Jupitrovih spremljevalcev do Venerinih faz. Študijo dopolnjuje dvojezična (latinsko-slovenska) izdaja Zvezdnega glasnika (Sidereus nuncius), ki je izšel leta 1609, v katerem je Galileo javnosti prvič poročal o svojih odkritjih, prevod Keplerjevega spisa Razgovor z Zvezdnim glasnikom (Disertatio cum cum nuncio sidereo) iz leta 1610 in izbrana pisma, napisana v obdobju med letoma 1597–1611, povezana z osupljivimi Galileovimi nebesnimi odkritji, spremljajočimi okoliščinami in polemikami, ki so jih spodbudila.

Eppur si muove! Emblematične besede, ki naj bi jih bil izrekel Galileo Galilei po svoji javni odpovedi kopernikanskemu nauku leta 1633, ki pa skoraj zagotovo nikoli niso prešle njegovih ustnic, lepo zgoščajo njegov dolgoletni boj za znanstveno – in vsakršno drugo – legitimacijo temeljnega koncepta kopernikanske astronomije, gibanja Zemlje, in dejstvo, da je pri tem zadeval ob številne ovire. Vendar ni bilo vedno tako. Galileov kopernikanizem, ki je bil na prvi preizkušnji leta 1616, ko je prišlo Kopernikovo delo O revolucijah nebesnih sfer na Index librorum prohibitorum, svojo žalostno usodo pa je doživel z obsodbo po izidu Dialoga o dveh glavnih sistemih sveta leta 1633, je imel svojo predzgodovino, svojo prvo fazo, ki je bila po svoji naravi in posledicah diametralno nasprotna dogodkom iz let 1616 in 1633. Galileova prva »kopernikanska bitka« je potekala v letih 1619–11 in je bila zanj, po začetnih polemikah in nasprotovanjih, namreč čisti triumf.

Leta 1609 je Galileo bolj ali manj po naključju izvedel za daljnogled, ga izdelal tudi sam, ga celo izboljšal ter z njim odkril številna nova »nebesna« dejstva, o katerih je poročal v marca 1610 izdanem Zvezdnem glasniku. Dejstva, da so tudi na Luni tako kot na Zemlji gore in doline, da obstaja neizmerno število zvezd stalnic, da je Mlečna cesta skupek ogromnega števila zvezd, in da ima Jupiter štiri spremljevalce, so govorila v prid kopernikanskemu »sistemu sveta« ali vsaj proti tedaj splošno sprejeti aristotelovski kozmologiji. Ko je Galileo nekaj mesecev po izidu knjige odkril tudi, da je Saturn sestavljen iz treh teles (to, kot vemo, sicer ne drži) in še posebej to, da Venera – tako kot Luna – prehaja skozi vse mene oziroma faze, česar ni bilo mogoče uskladiti z nobeno različico ptolemajske geocentrične astronomije, se je aprila 1611 odpravil svoja odkritja branit in zagovarjat v Rim, od koder se je, po nekaj mesecih vrnil v Firence kot popoln zmagovalec. V Rimu so bila njegova teleskopska odkritja deležna vsesplošnega odobravanja in priznanja najvišjih cerkvenih kakor tudi posvetnih znanstvenih inštitucij. Pravzaprav so Galilea tudi drugje, ne samo v Rimu, častili »kot novega Kolumba«, ki je na nebu odkril nova, doslej popolnoma neznana ozemlja, ki je »očistil« človeške oči in človeštvu pokazal »novo nebo in novo Zemljo na Luni«.

Knjiga sodi v širšem pomenu na področje zgodovine vednosti in znanosti, v ožjem pa na področje raziskovanja t. i. znanstvene revolucije v naravoslovnih znanostih oz. filozofiji narave (ki je povezana predvsem z imenoma Kopernika in Galilea). Tako pri prevodu Galileovega dela kot Keplerjeva spisa in izbora pisem gre za prve prevode v slovenščino, katerih namen je tudi slovenskemu bralcu končno približati posamezna besedila iz evropske kulturne dediščine, ki sodijo med temeljna za poznavanje, razumevanje ter študij zgodovine razvoja in napredka človeškega mišljenja in so s svojim pomenom in vplivom segla daleč čez okvire same (naravoslovne) znanosti.

Knjiga je opremljena s številnimi pojasnili in opombami, bibliografijo in imenskim kazalom.