Problem aisthesis v filozofiji, psihoanalizi in politiki

Konec 20. in začetek 21. stoletja pričata o zagatah sodobne misli pri iskanju učinkovitega odgovora na enega temeljnih problemov našega časa: zlom skupnega sveta čutnega izkustva. Eden najizvirnejših in teoretsko najbolj produktivnih poskusov izhoda iz te zagate pomeni retematizacija pojma aisthesis v sodobni filozofiji in širšem polju teorije v drugi polovici 20. stoletja. Raziskovalni projekt izhaja iz teze, da je za razumevanje različnih poskusov rehabilitacije pojma aisthesis, ki smo jim danes priča v filozofiji, a tudi zunaj nje, nujna predhodna pojasnitev tistih pojmovnih transformacij, s katerimi je Kantova »revolucija v načinu mišljenja« prelomila s tedaj prevladujočima paradigmama pojmovanja čutnosti in čutnega: racionalizmom in empirizmom.

Na eni strani aisthesis pri Kantu napotuje na estetiko kot kritiko okusa oziroma razsojanje o umetnosti in pojavih lepega nasploh, s čimer je omogočena konstitucija sensus communis na terenu partikularnega. Na drugi strani pa pojem aisthesis napotuje na teorijo dvojnosti spoznanja kot aistheta kai noeta, kjer označuje vednost o čutnem in čutnosti, s čimer je bilo omogočeno preseženje kognitivističnega postulata, da je namreč subjekt organizacijsko in enotujoče načelo izkustva. Namen projekta je pokazati, da je za sodobno razumevanje in rabo pojma aisthesis, ki je postal eden od vozelnih konceptov, zmožnih med seboj produktivno povezati različna področja mišljenja vednosti in delovanja, ključen temeljit premislek tako vsakega od dveh sestavnih delov Kantovega pojma kakor tudi pomena, implikacij in učinkov njune medsebojne povezanosti na različnih področjih mišljenja in delovanja zunaj filozofije. Raziskovalni projekt bo to pokazal skozi obravnavo dveh med seboj vsebinsko povezanih sklopov:

I. Transcendentalna estetika in njene sodobne radikalizacije

Namen raziskave je pokazati, da je mogoče s pomočjo historizacije Kantovih apriornih form čutnosti razširiti pojmovanja estetike kot režima vidnosti in inteligibilnosti oziroma kot zmerom specifične distribucije čutnosti in zarisati novo ontološko perspektivo, ki zamaje tradicionalno ločnico med bitjo in pojavljanjem ter na novo in ustrezneje kot doslej artikulirali vrsto temeljnih problemov filozofije: razmerje med čutnim in pojmovnim, mišljenjem in telesom, subjektom in objektom, reprezentacijo in reprezentiranim, materijo in formo, reprezentacijo in pomenom itn.

II. Aisthesis med politiko in umetnostjo

Drugi problemsko-tematski sklop izhaja iz teze, da umetniške prakse prek pojma aisthesis stopajo v filozofijo na točki njene politične senzibilnosti. V tem kontekstu bo posebna pozornost posvečena Rancièrovi zamenjavi reprezentacijskega režima z estetskim, ki suspendira in nevtralizira hierarhične dihotomije reprezentacijskega sistema: aktivna forma, pasivna materija, reprezentacija-reprezentirano, mišljenje-telo, in odpre prostor za izkustvo, v katerem je mogoča radikalno drugačna distribucija čutnega oziroma produkcija novih »sensoria«. Hkrati bomo pretehtali upravičenost in posledice od tod izhajajoče menjave doslej nosilnih pojmov, kakršen je modernizem, s pojmom estetskega režima umetnosti.

Specifičnost projekta, ki si prizadeva temeljiteje premisliti pojem aisthesis kot kompleksno vozlišče problematik in pojmov in slediti njegovim različnim nitim, je, da dodaja vozlišču filozofije, politike in umetnosti še psihoanalizo S. Freuda in J. Lacana. S premislekom vpletenosti psihoanalize v vozlišče filozofije, politike in umetnosti namerava projekt pokazati, da lahko prav koncepti psihoanalize prispevajo k tisti prenovi temeljnih filozofskih pojmov, na katero opozarja med drugim tudi napetost dveh heterogenih pojmovnih sestavin pojma aisthesis na njegovem modernem izvoru. Vključitev psihoanalize je tudi točka, s katero bomo dva problemsko-tematska sklopa, okoli katerih bo organiziran pričujoči projekt, povezali v enotno raziskovalno problematiko.