Knjiga raziskuje tezo, postavljeno v okviru recepcije Kanta, da sta v Kantovi filozofiji na delu dve revoluciji v načinu mišljenja. Rezultat dvojnega »kopernikanskega obrata« sta figuri subjekta in objekta, s katerima Kantova filozofija tako rekoč anticipira srečanje filozofije s psihoanalizo. Resnični objekt transcendentalne filozofije, tisti, ki ga zariše že spoznavna kritika prve Kritike v preseku analitike in dialektike, ni ne spoznavni objekt razuma ne imaginarni, zgolj umišljeni objekt uma, pač pa je nekakšen tretji objekt. Tretji objekt je objekt brez vsake predmetne substance, še najustrezneje bi ga lahko morda opredelili z Lacanovo formulacijo, da ni nič bivajočega, da pa ni brez biti. Tretji objekt razveljavlja tako podobo zavestnega subjekta kakor tudi tezo o korelaciji subjekta in objekta. V celoti je koncept subjekta, ki je po meri tretjega objekta, tako kot tretji objekt sam, razvit v drugem »kopernikanskem obratu«, ki ga izvrši Kantova tretja Kritika. V specifični povezanosti tretjega subjekta in tretjega objekta proizvede v Kritiki razsodne moči tudi koncept tiste materialnosti, ki zagotavlja eksistenco misli, aficirane s »stvarjo misli«.