Monografije sodelavcev Filozofskega inštituta I

Jelica Šumič Riha
Večnost in spreminjanje
(Založba ZRC, 2012)

Delo preiskuje možnost preživetja filozofije v današnjem svetu, izhajajoč iz nasprotujočih si rešitev, ki ju na to vprašanje ponujata Badiou in Agamben. Temeljni izziv za sodobno filozofijo in emancipatorno politiko, ki hočeta prelomiti z obstoječim svetom, predstavlja reaktualizacija Heglove ideje o »koncu zgodovine«. Delo zavrača obe verziji konca zgodovine, teleološko in apokaliptiučno, za kateri je prihodnost postavljena v temporalnih terminih, torej kot nekaj, kar ni bistveno drugačno od sedanjosti. Delo s tem zavrača povezovanje možnosti spremembe obstoječega sveta z omejitvami, ki jih vsiljuje horizont možnosti, in ponuja alternativo sodobnemu političnemu realizmu (neoliberalizmu) ter izhod iz slepe ulice, ko se zdi da so možnosti za radikalno spremembo obstoječega že izčrpane. Analizirajoč Benjaminovo in Agambenovo pojmovanje revolucije časa, avtorica vleče implikacije za alternativo, ki je mišljena v netemporalnih terminih.

Aleš Bunta
A-cogito
(Društvo za teoretsko psihoanalizo, 2016)

A-cogito je koncept, ki stoji v protislovju z navidez najbolj elementarno danostjo mišljenja, v skladu s katero mišljenje vedno poteka tako, da »nekdo« (subjekt) »nekaj« misli. V nasprotju s tem a-cogito označuje specifično miselno situacijo, za katero ravno ni bistven subjekt, ki nekaj misli, pač pa atipični objekt x, ki je lahko dojet zgolj in izključno v formi subjekta, ki ga ne misli. Osnovna funkcija subjekta a-cogita torej ni v spoznanju objekta, pač pa je še intenzivnejša – subjekt mora v aktu ne-misli ta objekt šele postati. Prav ta paradoksna struktura, za katero avtor v knjigi pokaže, da dejansko tvori »ekscesno jedro cogita« (Derrida) oziroma njegovo »pozabljeno nasprotje« (Žižek), pa se hkrati materializira tudi kot gonilo stripovske pornologije oziroma predstavlja princip njene zmožnosti kritične, subverzivne refleksije oblasti.

Rok Benčin
Okna brez monad. Estetika od Heideggerja do Rancièra
(Založba ZRC, 2015)

Monografija sledi razvoju estetske misli v filozofiji 20. stoletja od Heideggerja prek Adorna in Deleuza do Rancièra. Kot temeljno potezo te misli izpostavi zaznamovanost filozofije s srečanjem z umetniškim delom. Da bi filozofija lahko premislila misel, ki je navzoča v umetnosti, se mora odreči klasičnemu pojmu reprezentacije. Umetnost ne posnema sveta, ampak ga šele vzpostavlja. Prvi del monografije obravnava ontološke implikacije kritike reprezentacije, predvsem skozi Badioujevo odtegovalno ontologijo. Drugi del odpira vprašanje sveta kot fikcije, po eni strani vezanega na Leibnizevo problematiko možnih svetov, po drugi pa na fikcijske svetove moderne literature skozi branji Mallarméja in Prousta. Monografijo zaključuje razprava o specifikah filozofskega branja umetniških del in njihove politične razsežnosti.

Peter Klepec
Matrice podrejanja. Kapitalizem in perverzija 2
(Društvo za teoretsko psihoanalizo, 2019)

Knjiga predstavlja drugi del v seriji Kapitalizem in perverzija, ki je posvečena analizi delovanja sodobnega kapitalizma in sodobne družbene vezi. Teza Matric podrejanja je, da smo danes priča novim načinom podrejanja, ki med seboj tvorijo nekonsistentno mrežo. Ekonomska kriza leta 2008 je utrla pot krizi kot permanentnemu izjemnemu stanju, kot novemu načinu družbene vezi. Kriza kot označevalec in kot diskurz tako utrjuje primat ekonomije nad politiko in določena oblastna razmerja. Čeprav je ekonomske krize že zdavnaj konec, kriza še vedno vztraja kot način (ne)delovanja, katerega jedro je neoliberalizem. Namesto da bi ekonomska kriza leta 2008 neoliberalizem kot enega glavnih krivcev za sam izbruh krize oslabila, ga je le še okrepila. Kaj je sploh neoliberalizem? Kako to, da je danes povsod, hkrati pa se javno nihče nima za njegovega pristaša ali zagovornika? Neoliberalizem namreč ni le ekonomska doktrina, temveč nekakšen novi svetovni nazor, katerega moč temelji tudi na vsesplošni avtomatizaciji, financializaciji, algoritmizaciji in oblasti »ekonomije dolga«. Tako dobimo mrežo različnih matric podrejanja, ki se med seboj lepo dopolnjujejo, ne da bi bile dojete kot zatiranje, izkoriščanje in nadzor.