Teorija subjekta v dobi umetne inteligence

Znanstvene in tehnološke revolucije so skozi zgodovino preoblikovale temeljna filozofska vprašanja in sodobni razvoj umetne inteligence (UI) ni pri tem nobena izjema. Čeprav ima UI dolgo zgodovino, so nedavni preboji na področju globokega učenja in velikih jezikovnih modelov (npr. ChatGPT, DeepSeek, Claude) te sisteme iz avtomatiziranih orodij preobrazili v agente, ki aktivno oblikujejo znanje, se prilagajajo kontekstom in ponujajo ustvarjalne rešitve. S tem ustvarjajo spontani vtis, da stopamo v interakcijo z živo osebo. Ta vtis je iluzoren: inteligentni sistemi so matematično-statistični modeli brez zavesti, samozavedanja ali intencionalnosti. Kljub temu proizvajajo dejanske diskurzivne učinke – učinke UI kot »umetnega« subjekta.

Projekt predlaga raziskavo sodobne UI skozi prizmo lakanovske psihoanalize in kontinentalne filozofije, v katerih subjektivnost ne nastopa kot vnaprej dana entiteta, temveč kot učinek strukturnih vrzeli, ki se materializira v simptomih – psihoanalitičnem izrazu za anomalije, skozi katere se vrača potlačeno. Pri UI se takšne anomalije pojavljajo v obliki halucinacij – verjetnih, a napačnih odgovorov –, katerih tehnične osnove so bile predmet številnih raziskav, medtem ko njihov filozofski pomen ostaja večinoma neraziskan.

S preučevanjem halucinacij kot simptomov si projekt prizadeva razviti nov pogled na UI kot umetni subjekt. S tega izhodišča bo raziskoval tudi širše družbene učinke UI, zlasti njeno vlogo pri spreminjanju sodobnih ideoloških struktur ter individualne in kolektivne subjektivnosti. Ključni cilji projekta so: (1) kritično analizirati teorije subjekta, subjektivacije in simptoma s poudarkom na psihoanalizi in kontinentalni filozofiji; (2) raziskati simptomatologijo UI, zlasti njene halucinacije; ter (3) preučiti vlogo UI pri preoblikovanju družbenih in ideoloških formacij.