Konceptualizacija konca: njegova temporalnost, dialektika in afektivna dimenzija

Zdi se, da se je nekje v času globalne finančne krize iz l. 2008 končal »konec zgodovine«, kot ga je razglasil Francis Fukuyama v 90. letih prejšnjega stoletja, in da je zgodovina spet začela teči. To je sovpadlo z začetkom nekaterih dramatičnih sprememb t. i. kapitalističnega reda, kar ni presenetljivo, saj je bila Fukuyamina teza vezana prav na triumf tedaj dominantne oblike kapitalizma. Vendar pa ta konec konca zgodovine zdaj v glavnem nastopa v obliki tega, da človeška zgodovina teče v smeri raznoraznih, med seboj povezanih katastrof: družbene, politične, okoljske, epidemiološke. V tem bi lahko videli razlog, da figura konca z vso močjo (ponovno) vstopa v naš imaginarij, naše razmišljanje in družbene interakcijo – prisotna je skratka bolj, kot je bila v času proglašenega konca zgodovine. Hkrati jo pogosto spremlja nejevera, zanikanje in upanje v »vrnitev« v neko predhodno stanje, ki se ga pogosto opisuje kot »normalnost«. Predlagan raziskovalni projekt se figure konca loteva s filozofske in psihoanalitične perspektive in raziskuje njeno konceptualno zgodovino in dialektiko. Vključuje tudi raziskovanje logičnih in časovnih paradoksov konca in končevanja, kakor tudi njune afektivne in/ali ideološke podmene. Cilj raziskave je boljše razumevanje tega, kako vprašanje konca nastopa v aktualnih razpravah, umestitev teh razprav v širšo zgodovinsko in pojmovno perspektivo, in oblikovanje pomembnega prispevka h konceptualizaciji konca. Hkrati bo ta konceptualni prispevek pomenljiv in relevanten tudi za številna družbena vprašanja, ki so del našega aktualnega soočanja z različnimi vrstami kriz.

Kompleksni figuri konca se bomo približali s treh, sicer prepletenih, vidikov. Prvi se bo osredotočil na kozmološke razprave, povezane z vprašanji končnega in neskončnega, moderne ontologije temporalnosti in vprašanje zgodovinskosti. Drugi vidik zadeva načine, kako različne prakse, ki niso neposredno filozofske (umetnost, psihoanaliza) mislijo konec in njegove paradokse. Tretji vidik pa se bo osredotočil na afektivne, ideološke in eksistencialne modalnosti konca.